2.6. Pozna jesen je na jugozahodu Avstralije, a je bilo sonce včeraj popoldne kar prijazno, da šok ob prehodu iz slovenskih poletnih tridesetih na tukajšnjih šestnajst stopinj ni bil prehud. Kaže, da bom imel več težav s prilagajanjem na kratek dan, ki preide v večer že ob petih popoldne. Včeraj mi je popoldne oziroma zvečer uspelo nabaviti in s skirojem na barko prinesti večino hrane za na pot, danes pa je Skokica že navsezgodaj skočila iz vode, da pripravim njen podvodni del, kot se za prečkanje oceana spodobi.

Spet enkrat sem spoznal, da beseda “prosim” lahko odpre tudi zaprta vrata. Navajen sem, da na kopnem v ladjedelnici na barki lahko delam, dokler delo ni opravljeno. To pomeni, da čez dan prebrusim barko in pobarvam prvi sloj antifoulinga, čez noč pa še drugega, toda tukaj imajo drugačna pravila. Ob petih se stemni in takrat ladjedelnico zaprejeo in vsi, ki delajo na barkah, jo morajo zapustiti.

Čez dan je nekajkrat nagajal dež, in tudi barve je odstopilo kar dosti, zato sem moral nanesti precer temeljne barve, zato sem zamujal z deli. Ob petihpa so me presenetili z zahtevo, da zapustim ladjedelnico ravno, ko sem imel propeler v rokah, ki sem ga razstavil, da bi zamenjal cink na pogonski nogi. Uslužbenci so bili nepopustljivi, pa se me je potem usmilil šef in mi izjemoma dovolil, da ostanem pri barki in dokončam delo s propelerjem. Ko pa že nikogar ni več bilo tukaj, da bi me pregnal, sem zvečer še drugič pobarval barko, da gre jutri lahko spet nazaj v vodo.